Oddih brez stola za tuširanje

V preteklosti sem velikokrat prihajal v Portorož, pogled se mi je pogosto ustavil na čudoviti stavbi starega Hotela Palace, ki je bil, moram priznati, vedno v slabšem stanju. Tako je bilo tudi jasno, da bo hotel v kratkem zaprt in to se je tudi zgodilo leta 1990, ko so hotel dokončno zaprli.

Očitno se zgodovina ponavlja, enako kot po drugi svetovni vojni je bil hotel ponovno zaprt. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je lahko propadel hotel v katerem so prebivali od predsednika bivše države do Lex Barkerja, poznanega kot igralca Tarzana ter številne druge znane osebnosti.

V novo ustanovljeni državi, ko so nam razlagali o mali Švici, se je tudi govorilo, da bodo hotel Palace Portorož obnovili in ponovno odprli. Ko sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja gledal ta propadajoči hotel sem si dejal, če ga bodo obnovili se bom tudi sam vpisal med goste hotela, ne glede na ceno.

Kar nekaj let se je govorilo o obnovi in v teh letih je bilo grmovje in trnje vedno večje okrog hotela in počasi so se vsem nam razblinile sanje o tem, da bi prenočevali v starem Hotelu Palace. V novem tisočletju se je začelo premikati, saj so leta 2005 občinski svetniki piranske občine sprejeli načrt za obnovo starega Hotela Palace in konec leta so se pod okriljem Bavčarjevega Istrabenza rušitvena dela pričela. Sedemdeset milijonska obnova hotela se je zaključila v letu 2008, ko je mednarodna priznana hotelska veriga Kempinski Hotels S.A. prevzela vodenje in upravljanje hotela za 20 let.

Enako kot obnova, so tudi moje priprave za oddih v hotelu Kempinski Palace Portorož potekale skoraj deset let. In kot pravijo boljše pozno, kot nikoli sva se s partnerko odpravila na podaljšan vikend v Portorož v najbolj prestižni hotel v Portorožu s petimi zvezdicami.

Najela sva sobo prilagojeno za invalida, saj se je, enako kot v hotelu, tudi pri meni v zadnjih letih marsikaj spremenilo, med drugim sem pristal na invalidskem vozičku.

Zapletlo se je že pri rezervaciji hotelske sobe, saj sva hotela sobo s pogledom na morja, ampak žal, enako kot drugi hoteli, je tudi ta hotel nima.

Ob deževnem dnevu naju je sprejelo prijazno osebje, odnesli so nama prtljago v sobo, prijazno pojasnili, kaj vse lahko počnema v njihovem hotelu.

Ob odpiranju vrat hotelske sobe se je na televiziji pričel predvajati predstavitveni video o zgodovini hotela v katerem vidimo ob otvoritvi še čilega in zdravega predsednika uprave Istrabenza Igorja Bavčarja kako predaja ključ direktorju hotela Thiersu Christianu Bruhnu, 19. oktobra 2008.  

Prvi občutek, ko vstopiš hotel, je enak tistemu od zunaj, ko opazuješ to mogočno stavbo in jo spoštuješ, saj ima bogato zgodovino. Tudi v notranjost je res nekaj posebnega kristalna dvorana s pripadajočimi saloni in mogočno zgodovinsko stopnišče. Tudi sobe so lepo opremljene, žal pa enako, kot drugje, tudi tu zmanjka pri opremi sobe za invalide.

Res je, da sta WC in kopalnica lepo dostopna z invalidskim vozičkom, vendar v tušu ni stola na katerega bi se invalid lahko presedel. Žal očitno nihče ni pomislil, da se invalid ne more turišati stoje. Vse zaplete z namestitvijo sva rešila z opremo, ki jo pač zaradi slabih izkušenj voziva vedno zraven, med drugim tudi stol za tuširanje.

Prišel je čas večerje. Odločila sva se za večerjo À la carte v hotelski restavraciji. Prijazni receptor nama je pojasnil, kaj vse ponujajo njihove restavracije, žal pa je pozabil povedati, da je dostop do njihove delujoče restavracije ni možen z invalidskim vozičkom. Tako sva ob namestitvi v hotelu s petimi zvezdicami večerjala na ulici, saj so kioski dostopni invalidom :)

Končno sva si rekla, ne rabiva si nastavljati budilke, saj je zajtrk v tem hotelu do 12. ure. To mi je zelo ustrezalo, saj ravno nisem zagovornik reka »Rana ura, zlata ura«. Žal pa tudi pri zajtrku ni šlo brez zapletov, saj je do jedilnice potrebno premagati pet stopnic. Kljub temu, da je ob stopnicah nameščena dvižna ploščad še to nič ne pomeni, če ni ključa in ne osebe, ki bi znala upravljati s ploščadjo. Res pa je, da mi je pogled pred ploščadjo omogočal, da sem lahko opazoval, kako prijazni natakarji strežejo zajtrk ostalim »normalnim« gostom.

Tudi ta zaplet smo po nekaj minutnem čakanju uspešno rešili in tudi meni je uspelo priti, do res bogatega zajrtka na terasi hotela s čudovitim pogledom na morje, ki ga pač z balkona hotelske sobe nisem mogel opazovati, ker sem pač invalid.

Hotel je lepo urejen, osebje je prijazno, kljub temu pa bistveno premalo ponuja invalidnim gostom, ki se zagotovo ne počutijo, da so v hotelu s petimi zvezdicami.

 

Oddajte komentarje

Objavi komentar kot gost

0

Komentarji

  • Ni komentarjev