Ali nogomet ni šport?

Priznam, da nikoli nisem bil prevelik športni navdušenec, kar je verjetno tudi posledica, da nekaterih stvari ne razumem. Predvsem ne razumem nogometnih navijačev. Dennis Bergkamp, bivši nogometaš Arsenala je zapisal: »Ko začneš navijati za nek klub, ne navijaš zanj zaradi osvojenih lovorik, igralcev ali zgodovine, temveč ker si se našel tam nekje; našel si kraj, v katerem čutiš, da spadaš.«

Vsekakor se strinjam z njegovo izjavo in prav je, da čutimo regionalno pripadnost, skupaj gradimo prijateljske vezi, navijamo in se veselimo s prijatelji in tisti pravi navijači so zvesti klubu tudi takrat, ko klubu ne gre najboljše.

Tudi s tistimi nogometnimi navijači se strinjam, ki verjamejo, da s prisotnostjo in navijanjem na tekmah resnično pomagajo svoji ekipi in motivirajo igralce k boljši igri. Ob navijanju navijači doživljajo različna čustva, kot v vsakdanjem življenju (veselje, strah, sovraštvo, občudovanje itd). Nekateri pa uživajo v lepi igri, tehniki in iznajdljivosti nogometašev.

Če pogledamo iz sociološkega vidika ima navijanje veliko pozitivnih stvari. Vsekakor se med skupino navijačev krepijo prijateljske vezi in to jih dodatno združuje.

Lahko zapišem, da je tako šport, kot tudi navijanje pozitivno ne samo pri nogometu ampak tudi pri ostalih športih. Vsekakor se spomnim, ko smo navijali za Tino Maze, nekoč Bojana Križaja, naše orle itd. Samo vsa ta navijanja so različna od navijanja na nogometni tekmi. Ne spomnim se, da bi na ženski smučarski tekmi navijači ameriške smučarke Lindsey Vonn med vožnjo Tine Maze kričali: »Ubi, ubi Korošico!«, kot to lahko slišimo v Ljudskem vrtu.

In tu se človek res sprašuje, ali nogomet ni šport ali zakaj je potrebno to nasilje na nogometnih tekmah. Vem, da boste rekli, da nogometni huliganizem sega že v 14. stoletje v Angliji. Ampak, saj vendar gredo civilizacijske norme naprej, saj tudi več ne jemo z lesenimi žlicami.

Ko gledam posnetke, fotografije iz Ljudskega vrta se vedno sprašujem, pa zakaj imamo potem neke definicije sovražnega govora itd., če nikogar ne skrbijo. Sprašujem se, kaj so naredili odgovorni, da bi se nehal sovražni govor, ki temelji na prepričanju, da so nekateri ljudje manjvredni, ker pripadajo določeni skupini.

V tej naši majhni zaplankani Sloveniji je čisto normalno, da otroka vzameš v Ljudski vrt in ga naučiš, da je zeleno grdo in da se mora vzklikati: “Ubi, ubi žabara”.

Glavna priporočila stalne komisije Evropske konvencije o nasilju in neprimernem vedenju gledalcev na športnih dogodkih, zlasti na nogometnih tekmah pravi, da je treba zagotavljati varnost na igrišču, izvajati preventivne in vzgojne ukrepe, identificirati in preganjati kršitelje, policijsko sodelovanje in izmenjava podatkov ter preprečevanje rasizma in nestrpnosti.

Če je šport v vlogi vzgoje za medsebojno spoštovanje, strpnost in “fair playa”, to pomeni, da nogomet ni šport, saj so nogometni navijači leglo rasizma in nestrpnosti. Niso vsega krivi navijači, saj tudi odgovorni (organi oblasti, nevladne organizacije) ne naredijo nič v boju proti nestrpnosti in rasizmu.

Zanimivo, da velikokrat slišimo, da otroci in mladi ne spoštujejo starejših, so nestrpni in da je strah vzbujajoče, da se v družbi pojavlja nacionalizem itd. Ko se sprašujete od kod to izhaja, pojdite v kopalnico in se postavite pred ogledalo in zakričite: “Ubi, ubi žabara!” in mogoče boste videli od kod je otrok dobil navdih, da vas danes ne spoštuje in da je nestrpen.

Oddajte komentarje

Objavi komentar kot gost

0

Komentarji (1)