Najbolj pomembno je najti krivca, potem pa ...

Ko se vozim po Sloveniji postanem velikokrat jezen nase, ker vedno bolj ugotavljam, da zelo slabo poznam in upam si trditi tudi poznamo našo zeleno deželo. Najino podjetje Kreativna PiKA d.o.o. sodeluje tudi z nekaterimi poslovnimi partnerji v Posavju, zato naju je letos pot že večkrat vodila do Krškega in potem naprej do Brežic.

Ko se vozim po Sloveniji postanem velikokrat jezen nase, ker vedno bolj ugotavljam, da zelo slabo poznam in upam si trditi tudi poznamo našo zeleno deželo. Najino podjetje Kreativna PiKA d.o.o. sodeluje tudi z nekaterimi poslovnimi partnerji v Posavju, zato naju je letos pot že večkrat vodila do Krškega in potem naprej do Brežic.

Med vožnjo opazujem zeleno posavsko pokrajino od rojstnega kraja prve dame pa vse do Brežic. Zelena pokrajina z večimi vodotoki med katerimi zagotovo najbolj izstopa vožnja ob reki Savi. Vedno mi posebej ostane v spominu grad na nekaj deset metrov visokem skalnem pomolu nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save, torej grad Rajhenburg. Na našem Štajerskem smo vajeni nekoč lepih in mogočnih gradov z današnjo klaverno podobo, grad Rajhenburg pa že od daleč ponuja čisto nasprotje.

Konec julija sva nekaj dni dopustovala v Posavju in tako sva med drugim našla tudi čas, da sva se odpeljala do gradu Rajhenburg. Med vožnjo do gradu sem razmišljal in upal, da ne bom razočaran, saj je veliko stvari, ki od daleč ponujajo čisto drugačno podobo, kot je realna slika.

Ko sva pri tabli Grad Rajhenburg zavila na ozko asfaltirano gozdno cesto brez zaščitne ograje, ki se je strmo vzpenjala proti gradu sem imel mešane občutke. Ti so zelo hitro izginili, ko sva se pripeljala na predgradje z obnovljenim mostovžem, kjer je med drugim, tik ob vhodu, lepo urejen parkirni prostor za invalide.

rajhenburg1Sam pogled na grad te v trenutku popelje v zgodovino, dobiš občutek, kot da si v 12. stoletju, ko je bil grad zgrajen. Grad je namreč v celoti skrbno obnovljen in je v lasti Občine Krško, z njim pa opravlja Kulturni dom Krško.

Nasproti gradu je zeliščni vrt, ki je bil vzpostavljen v letu 2014, kot eden od elementov trapistične dediščine, ki jih oživljajo tudi z organizacijo kulturno-turističnih prireditev, kot so rajhenburški dnevi čokolade in likerjev ter penine in sirov. V grajski kleti deluje galerija vin, muzejska trgovina ponuja številne kataloge in izdelke mnogih lokalnih ponudnikov ter kataloge razstav. Okrepčate se lahko v grajski kavarni in slaščičarni. Grad je res lepo obnovljen, žal pa ni prilagojen invalidom. Z invalidskim vozičkom lahko dostopite le na grajsko dvorišče in v muzejsko trgovino. Okrepčate se lahko na stopnicah pred grajsko kavarno, kjer vam prijazna natakarica lahko postreže dobro kavo, sladice in sladoled, ker vstop v grajsko kavarno onemogočajo stopnice. Kot invalid se z zgodovino gradu lahko seznanite preko brošur in s prijaznim osebjem, ki z veseljem odgovarja na zastavljena vprašanja.

Kljub temu, da si gradu zaradi arhitektonskih ovir nisem mogel ogledati sem se v zgodovino gradu poglobil preko pogovora s komunikativno zaposleno v grajski trgovini in preko brošur o razstavah in zgodovini gradu.

Grad je bil zgrajen v 12. stoletju in je skozi zgodovino zamenjal več lastnikov in tako so ga tudi leta 1881 kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan, ki je deloval do aprila 1941, ko je nemška okupacijska oblast v njem vzpostavila taborišče za izgon Slovencev. Po vojni je bil grad nacionaliziran, do leta 1966 je v njem delovalo več kazenskih ustanov. Kasneje je bil namenjen prireditveni in predvsem muzejski dejavnosti.

Kot sem že omenil, so do druge svetovne vojne v gradu živeli menihi trapisti z geslom: »Ora et labora!« (Moli in delaj.) Bili so uspešni poljedelci, sadjarji, živinorejci, vinogradniki.

Tu se mi zastavlja vprašanje? Velikokrat slišim, da se v stari Jugoslaviji ni dalo narediti nič in nič se ni dalo videti, saj ni bilo televizije itd. To težko verjamem saj bil samostan Rajhenburg in ostala posestva, ki so jih obdelovali trapisti, ki so se ukvarjali z različnimi vejami gospodarstva, v Sloveniji na Spodnjem Štajerskem.  Torej ne tako daleč vstran.

Mislim, da se ne motim, ampak v primeru trapistov, ki jim Slovenci nismo sledili je bilo podobno kar je za Slovence značilno še danes, saj je vse brezveze, ker se itak nič ne splača.

Ne znam si drugače razlagati dejstva, da so trapisti obdelovali obsežna posestva in prinesli nove kulture in strojni način obdelovanja zemlje. Že leta 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi v Posavju. Naslednje leto so kupili prvi kombajn, jaz pa se še 45 let potem, kar so trapisti kupili prvi traktor in kombajn spomnim, kako smo zemljo v Slovenskih goricah obdelovali ročno in namesto kombajna so žanjice s srpi žele pšenico.

rajhenburg2Ukvarjali so se z vinogradništvom, pridelovali vino in izdelovali tudi peneče vino, nisem zgodovinar samo v Slovenskih goricah smo prvo peneče vino dobili pred nekaj leti.

Trapisti so že takrat škropili vinsko trto proti peronospori z raztopino modre galice. Nasadili so veliko sadnega drevja, ukvarjali so se s čebelarstvom, vrtnarstvom, cvetličarstvom in imeli so nasade zdravilnih rož. Imeli so tudi vse vrste obrtnih delavnic, kjer so delali izdelke zase, za plačilo krajanom in tudi za prodajo.

Že 1896 so začeli z industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. V novozgrajenih stavbah so postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije in začeli s proizvodnjo. Za pogon strojev so najprej uporabljali bencinski motor, a ker je bila ta energija draga, so že 1896 na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno. To je bila prva tovrstna elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Elektriko so napeljali v tovarno, v grad in hleve. Istočasno so se povezali s svetom s telefonom. Njihovi izdelki so bili zelo kvalitetni in jih je kupoval tudi cesarski dvor na Dunaj. Cesar Franc Jožef je trapistom podelil za njihove izdelke naziv IMPERIAL, ki je postal blagovna znamka z levom kot zaščitni znak njihovih proizvodov. Leta 1912 so dobili od cesarja tudi priznanje za kvaliteto izdelkov. Trapisti so delali različne čokolade, čokoladne bonbone in tri vrste likerjev, ki so jih prodajali po vsej Evropi. Imeli so tudi svojo tiskarno, kjer so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje.

Pred več kot sto leti so začeli z industrijsko proizvodnjo čokolade, ki so jo prodajali na na cesarski dvor, mi pa smo se dobrih sedemdeset let po tem veselili navadne komercialne čokolade Milka. Trapisti so se v svet povezali s telefonom. Še živo se spominjam delovnih akcij konec osemdesetih let v Slovenskih goricah, ko smo postavljali lesene drogove, da smo v devetdesetih letih dobili prvi telefon seveda, če smo se lepo obnašali na zborih krajanov do vodstva takratne pošte.

Očitno so takratni gospodarstveniki od trapistov niso nič naučili in verjetno je bilo tudi za njih boljše, saj če bi z idejami trapistov prišli pred ljudi bi jih ti zasmehovali. Ne vem točno, kaj je imel v mislih Ivan Cankar, ko je svojemu Jermanu položil v usta silovit stavek »narod si bo pisal sodbo sam« in tudi iz zgodbe o trapistih je jasno, da je Cankar, ko je pisal Hlapce, v glavi imel kaj več kot samo bes nad volilno zmago klerikalcev na državnozborskih volitvah leta 1907. Zagotovo je že takrat želel razgaliti vdanostno zaplankano jamrasto naravo slovenskega naroda in tako napovedal usodne trenutke za prihodnost naroda, ki se nam dogajajo vedno pogosteje.

Ko se vozim po domačih krajih gledam gradove Trate, Hrastovec, dvorec Dornava, ptujski grad, grad Borl in zanimivo, da v Posavju gre obnoviti grad, na našem koncu pa ne, vedno nam to nekdo prepreči ali je to Ljubljana, Evropa, komunisti itd., verjetno pa je resnica nekje drugje in očitno se zgodovina ponavlja, tako kot takrat slovenski narod ni znal izkoristiti znanja trapistov, tudi mi v Severovzhodni Sloveniji ne znamo izkoristiti znanja drugih, ki so z obnovo gradov uspeli. Druga težava pa je v tem, da še nismo spoznali, da je v turizmu in evropskih projektih možno prodati zgodbo, ne pa turistične ponudbe v stilu: »Še eno rundo daj točajka!«.

Oddajte komentarje

Objavi komentar kot gost

0

Komentarji (4)